BabyPaka. 5. del: Eli in dan, poln majhnih skrbi

V prejšnjem delu je Riko odkril, da je pogum lahko majhen korak, ki ga naredimo skupaj. Na hrbtni strani najdenega listka je Eli opazila kapljice, drobtine, srce in skodelico. Videti je bilo kot povabilo na pustolovščino, polno majhnih skrbi.

Sledi ob polici

Eli je prva opazila tanko sled drobtin. Ni se takoj premaknila. Preverila je, ali imajo vsi čiste tačke in ali je škatla z najdenimi stvarmi zaprta. Zibi je hotel prešteti drobtine, Momo je predlagal tekmovanje v skakanju med njimi, Guga pa je narisala preprost zemljevid. Riko se je prepričal, da pot ne vodi pod težke škatle. Hugo je vzel majhno mehko brisačko.

Za polico so našli leseno skodelico, prevrnjeno na bok. Zraven je sedel majhen plišasti ptiček z zmečkanim krilcem. Ni bil videti prestrašen, bolj utrujen. Eli se je usedla nekoliko stran in tiho vprašala: — Ali potrebuješ pomoč ali si najprej želiš trenutek miru? Ptiček je pomežiknil in s kljunčkom pokazal na raztresena zrna.

Skrb se začne z vprašanjem

Momo je hotel hitro vse pospraviti, a ga je Eli spomnila, da pomagati ne pomeni prevzeti celotne situacije. Zibi je ptička vprašal, katera zrna so njegova. Guga je pripravila dve majhni mesti: eno za čiste stvari, drugo za tiste, ki jih je treba odložiti. Riko je dvignil skodelico, Hugo pa razgrnil brisačko kot miren kotiček.

Ptiček je pokazal, da krilce ni poškodovano — vanj se je zapletel tanek trak. Eli ga ni vlekla na silo. Rika je prosila, naj drži konec, Zibija pa, naj poišče mesto, kjer se je trak zankal. Momo je pripovedoval tiho šalo, da bi čas mineval prijetneje. Čez trenutek je trak zdrsnil brez cukanja.

Eli je skodelico obrisala s čisto krpo in vanjo nalila malo vode, ki so jo prinesli v zaprtem lončku. Ni obljubila, da bo takoj vse popolno. Rekla je le: — Naredili smo, kar smo lahko, mirno in skupaj. Ptiček je pil, si otresel kožušček in zravnal krilce.

Dan majhnih skrbi

Na poti nazaj je Eli opazila še odvezano pentljo ob škatli, izgubljen robček in utrujenega Huga. Ni poskušala narediti vsega naenkrat. Pentljo je zavezala Guga, robček je pobral Riko, Hugo pa si je vzel trenutek tišine. Skrb, razdeljena med prijatelje, je bila lažja in nihče se ni počutil prezrtega.

Na dnu skledice je ležal še en namig: papirnata snežinka z majhno zvezdico na sredini. Momo je bil navdušen, ker je bila videti kot okrasek. Zibi je na zadnji strani opazil tri pike in spiralo. Guga je snežinko spravila v suh žepek škatle. Eli je prosila, naj najprej vsi pojedo svojo malico in si umijejo tačke. Pustolovščino je lažje nadaljevati, če poskrbimo tudi zase.

Stripovski prizori

• Prizor 1: Eli opazi prevrnjeno skledico. »Najprej vprašajmo.«
• Prizor 2: Paka razpleta trak. »Počasi, brez vlečenja.«
• Prizor 3: Ptička pije vodo. »Tudi majhna skrb je pomembna.«
• Prizor 4: Eli drži papirnati cvetni listič. »Kam nas bo to popeljalo?«

Naslednjič

Papirnati cvetni listič je dišal po cimetu in barvi, Momo pa je v njem že videl začetek velike božične zabave. Preden pa pride njegova tovarna idej, mora Paka razvozlati spiralo. Šest različnih značajev, ena Paka.

Za dodaten kontekst o vsakodnevnih rutinah lahko obiščete kolekcijo Hranjenje. Vsak izdelek izberite glede na starost, navodila in ritem svojega doma.

Večerni povzetek

Zvečer je Eli v zvezek zapisala tri stavke: vprašaj, preden pomagaš; naredi eno stvar naenkrat; ne pozabi na svoj počitek. Zibi je dodal četrtega: preveri, ali težavo dobro razumeš. Momo je zraven narisal nasmejano skledo. Riko je pospravil trak, Guga je pobrala drobtinice, Hugo pa ugasnil lučko. Ptička je ostala v mirnem kotičku, dokler se ni počutila pripravljeno na nadaljevanje poti.

Eli in njeno majhno pravilo

Preden so vsi zaspali, je Eli prosila, naj vsak pove za eno majhno skrb, ki jo je imel tisti dan. Zibi je omenil preverjanje zanke, Guga urejanje čistih in umazanih stvari, Riko varno pot, Momo mirno šalo, Hugo pa prostor za počitek. Eli se je nasmehnila. — Vidite? Skrb ni naloga ene same osebe. Vsak lahko prispeva s svojo drobno gesto.

Na okenski polici je plišasta ptička zamahnila s krilcem in jim pustila eno seme v obliki solze. Guga ga je spravila poleg papirnatega cvetnega lističa. To naj bi bil spominek na to, da se pomoč začne s tem, da nekaj opazimo, konča pa šele takrat, ko lahko druga oseba spet deluje po svoje.

— Jutri bomo začeli s počitkom, — je rekla Eli. Nihče ni protestiral, saj tudi najbolj vznemirljiva pustolovščina potrebuje miren začetek.