BabyPaka. 1. epizoda: Nekaj mehkega stopica sem…

Ko je v OutletBaby ugasnila zadnja luč in so koraki za vrati potihnili, je med policami zavladala tišina. Prav takrat se je na mehki preprogi pojavilo nekaj, česar zjutraj zagotovo še ni bilo: prva puhasta sled tačke.

Nato druga. Tretja. In še več, ki so se med škatlami vile kot majhna skrivnostna pot.

Sled, ki je včeraj ni bilo

Zibi jo je opazil prvi. Preverjal je, ali se za velikim kartonom skriva nova dogodivščina, ko je na tleh zagledal mehko obliko tačke.

— O! — je zašepetal in takoj počepnil. — Sledi vedno nekam vodijo.

Vzel je majhno povečevalno steklo in si odkritje ogledal. Sled je bila puhasta, nežna in prav nič podobna odtisu čevlja. Nekaj korakov naprej je čakala naslednja, za njo pa še štiri. Vsaka je imela nekoliko drugačno obliko.

Ena je bila okrogla in mirna, druga je bila videti, kot da je njen lastnik poskakoval. Tretja se je ustavila ob vsaki škatli, četrta pa je vodila naravnost v temnejši kot. Zibi je preštel dvakrat. Šest sledi, šest različnih načinov hoje — in nobenega lastnika na vidiku.

Vsak opazi nekaj drugega

Zibi je sledil poti in kmalu srečal Momo. Opica je preskočila prvo sled, se nad drugo zavrtela, ob tretji pa oznanila:

— Če je to skrivnost, potrebujemo skrivnostno melodijo!

Tiho si je popevala, dokler Eli ni dvignila rilca in pokazala na tanko nit, zataknjeno ob rob škatle.

— Najprej preverimo, ali kdo potrebuje pomoč — je mirno rekla slonica.

Pridružila se jim je Guga. Žirafa si je sledi ogledala od zgoraj, nato s strani, na koncu pa je smrček skoraj položila na preprogo.

— Niso naključne — je opazila. — Poglejte. Vsaka zavije drugam, vendar se vse srečajo pri največji škatli.

Za največjo škatlo

Največja škatla je delovala nekoliko strašno. Bila je višja od Momo, širša od Eli in metala dolg senco. Riko je stopil ob prijatelje.

— Začnemo lahko z enim majhnim korakom — je rekel lev. Tudi sam je čutil rahlo žgečkanje v trebuhu, vendar je vedel, da pogum ne pomeni, da te nikoli ni strah. Pogum je, ko korak naredimo skupaj.

Z druge strani škatle se je zaslišal tih ššš, ššš, ššš.

Hugo je priprl oči in pozorno poslušal.

— Zveni mehko — je sklenil povodni konj. — Zagotovo ni zmaj. Zmaji pred spanjem smrčijo veliko glasneje.

Momo se je zahihitala in napetost je takoj nekoliko popustila.

Šest sledi, ena Paka

Prijatelji so odmaknili škatlo. Za njo ni bilo ne pošasti ne skritega paketa. Ležalo je šest mehkih kosov blaga, vsak druge barve. Zibi je položil prvega, Momo drugega, Eli tretjega. Guga je pokazala, kako obrniti naslednjega, Riko je pristavil petega, Hugo pa zadnjega položil na sredino.

Nastala je oblika, podobna šestim tačkam, zbranim na enem mestu.

Vsi so pogledali svoje tačke. Vsaka je bila drugačna. Na eni je bila črka Z, na naslednji M, nato E, G, R in H. Nobena sled sama ni skrivala celotnega odgovora. Šele skupaj so ustvarile nekaj pomembnega.

— Jaz lahko najdem začetek poti — je rekel Zibi.

— Jaz pa poskrbim, da na poti nikoli ni dolgčas! — je dodala Momo.

Eli jih je spomnila, da vsaka pustolovščina potrebuje skrb. Guga je obljubila, da bo pazila na podrobnosti, Riko bo pomagal, ko bo prvi korak težak, Hugo pa bo našel prostor za miren povratek in počitek. Postalo je jasno, da jim razlike ne preprečujejo sodelovanja. Prav zaradi njih je vsak v pustolovščino prinesel nekaj potrebnega.

— Mislim, da smo našli ime za našo druščino — je rekla Eli.

— BabyPaka! — je vzkliknila Momo, nekoliko preglasno za čas počitka.

Hugo se je nasmehnil in poravnal kos blaga.

— Ustreza. Šest različnih značajev, ena Paka.

To je šele prvi namig

Od takrat so se odločili delovati kot ekipa. Zibi bo iskal nove poti. Momo bo opominjala, da se lahko tudi navaden dan spremeni v igro. Eli bo skrbela za majhne potrebe, Guga opazovala podrobnosti, Riko pomagal pri prvih korakih, Hugo pa bo poskrbel, da bo v vsaki pustolovščini čas za počitek in objem.

Niso zapisali zapletenih pravil. Dogovorili so se le, da bodo poslušali drug drugega, nikogar ne bodo pustili samega v težkem trenutku in bodo vedno našli prostor za vprašanja — tudi zelo majhna. Če odgovora ne bodo našli takoj, bodo skupaj poiskali naslednjo sled.

Ravno so se hoteli vrniti na svoja mesta, ko je pod vrati zašumel jesenski list. Na spodnji strani je bil narisan majhen zemljevid.

Zibi je dvignil povečevalno steklo in njegove oči so postale še večje.

— To je šele prvi namig.

Nadaljevanje sledi …